Slovenija potrebuje spremembe in nove obraze

S kolumnistom Štajerskega tednika Larisom Gaiserjem, ki je na svoji delovni poti razpet med Ameriko, Evropo, Slovenijo in balkanskimi državami, smo se pogovarjali o starem in prihajajočem letu, o tem, kaj mu je osebno prineslo, so se mu izpolnila pričakovanja, o stanju v državi, nujnih reformah in tudi o zamenjavi generacij na ključnih položajih v državi, posebej v političnih strankah.

S kakšnimi pričakovanji ste vstopili v leto 2013, kaj vam je osebno prineslo leto 2012, so se izpolnila vaša pričakovanja?

»Leto 2012 je bilo zelo zanimivo. Prineslo mi je nekaj nepričakovanega: postal sem predsednik Evro sredozemske univerze, kar se je zgodilo resnično nepričakovano, daleč od mojih želja in pričakovanj, vendar je izziv, ki sem ga z veseljem sprejel. Moja naloga je, da kot podpredsednik in v. d. predsednika Evro sredozemske univerze, ki je naša najprestižnejša mednarodna univerza, poskrbim za finančno sanacijo univerze, uredim stanje, ki ga je pustil prejšnji predsednik, po rodu Maltežan, in ponovno zaženem nekatere študije, programe in pomagam poiskati primernega kandidata mednarodnega ugleda z območja sredozemskega prostora za predsednika, da bo univerza ponovno zaživela s programi, ki so posebni znotraj EU za Mediteran. V preostalem pa lahko rečem, da je bilo zelo naporno leto, sploh s političnega vidika, kjer je bilo stanje zelo razgibano. Priče smo precejšnji nestabilnosti, ki ji je v začetku botrovala finančna in gospodarska kriza, v svetu je prišlo do več uporov in revolucij, v severni Afriki, na srednjem in Bližnjem vzhodu kot tudi Evropi. Vsaka revolucija in upor ima svoj lokalni razlog, za analitika oziroma za profesorja mednarodnih odnosov je zelo težko vsakič slediti tem lokalnim razlogom in speljati rdečo nit, da to razložiš študentom, profesorjem in tudi ostalim, ki od tebe pričakujejo neke analize. V letu 2012 sem bil tudi nominiran kot član strateškega sveta ministrstva za zunanje zadeve, kar mi je dalo uvid v delovanje našega ministrstva od znotraj. Zanimiva izkušnja, lahko rečem. V letu 2012 sem prevzel tudi vodenje Panevropskega gibanja. Zelo sem zadovoljen, da je EU potrdila moj sanacijski projekt za univerzo, tako bo lahko dosegla vse svoje cilje, ki smo si jih zadali na zadnjih generalnih skupščinah.

Prvič po dolgem času sem silvestroval v domačem krogu. Glede na stres, s katerim se nenehno soočam, sem se poskušal malo umiriti. Pri 35 letih vedno bolj čutim dolžnost, da to, kar učiš, pišeš, analiziraš, moraš poskušati tudi realizirati, ne da samo soliš pamet, da tudi sam nekaj narediš za javno dobro na podlagi svojega znanja. Leto 2013 splošno gledano v družbi in politiki bo še bolj razgibano kot leto 2012. Ne vem, kaj nas čaka, morda še večje angažiranje kot doslej.«

Ste eden najprepoznajvnejših slovenskih mladih ljudi, ki gledate s kritične distance na razmere v Sloveniji. Je mogoče v tem trenutku napovedati, da se bodo razmere vendarle počasi umirile, se začele usmerjati v pravo smer? Sploh pa, kaj je prava smer za Slovenijo?

»Zagotovo še nekaj časa mednarodno gledano ne bo prišlo do umirjanja stanja, mirne točke. Kriza še ni mimo, kriza bo v Evropi prisotna še najmanj dve leti. Pri njenem reševanju so bile v zadnjih mesecih narejene velike napake, kriza se je reševala iz dneva v dan brez sistemskih rešitev. EU je bila izjemno blizu kolapsa. Slovenija, ki je v dvajsetih letih sama izčrpala vso pozitivno energijo, stari sistem gospodarstva, tudi politika se v tem času ni renovirala oziroma ni spustila zraven nobene vizije, nobene sveže krvi, prav tako trpi. Kot bi se na nek način postavili pred gumijasti zid, tisti, ki želijo nekaj narediti v dobro Slovenije, so vedno odbiti. Res je, da sodim med že omenjene mladce, ki že nekaj let zahtevam, da se v politiko spustijo novi obrazi, novi izobraženi kadri, ne zato, da bi se celotna elita zamenjala, temveč zato, ker eliti želimo dobro, ker dejansko želimo sodelovati v dobro Slovenije. Ena največjih napak političnega sistema v Sloveniji je zapiranje sistema vase zaradi izkušenj iz socializma, komunizma, ki odbija vsakega, če nisi naš, si proti nam. Najboljši sistem je normalna demokracija, kjer politična elita razume potrebo po vedno novih kadrih, novih pogledih, ker s tem raste, pritegne mlade, jim pusti, da nekaj let pod kontrolo rastejo z njimi, po odhodu pa pusti prostor novim, mlajšim, ki takrat niso več mladi, so pa vsaj izkušeni in primerni kadri. To se v Sloveniji ne dogaja, zato v tem trenutku prihaja tudi do konfrontacije. Že dolgo govorim o tem, da če se sistem ne bo odprl, bo prišlo do ulice, in je tudi prišlo.«

Koliko pa »ulica« lahko prispeva k temu, da bo prišlo do sprememb, saj deluje neorganizirano?

»Absolutno. Če začnemo na začetku, pri Kanglerju, kjer je šlo v predvolilnem času za preizkus revolta, za to, da bi se spremenil neki rezultat. Ko enkrat sprožiš revolucijo, je ne moreš nadzorovati, to je dejstvo. Ker je v Sloveniji korupcija, ker je občutek nemoči pri državljanih, se je revolucija sprožila po svoje, dobila svoje lastno življenje in neorganizirano napreduje. Mislim pa, če bodo pametni politiki in če bodo pametni protestniki, se bo morala najti neka zmerna pot, ta zmerna pot pa so neke reforme, ki so potrebne za to, da Slovenija zaživi na novo. Zgodovinsko gledano se s temi upori, gibanji oziroma protesti ne dogaja nič novega, dejansko generacije zahtevajo svoj trenutek. Pogled v zgodovino pokaže, da vsakih dvajset let pride do upora. Minilo je več kot dvajset let od osamosvojitve Slovenije, prišlo je do spremembe v generaciji, ki zahteva svojo aktivno soudeležbo pri kreiranju svoje usode. Sicer se bo zgodilo, da bo večina izobražencev poiskala svojo priložnost v tujini. Mislim pa, da to ni prav, zato sem se pred leti tudi vrnil v Slovenijo, ker želim prispevati nekaj dobrega za svojo državo. Upam, da bodo politiki in protestniki našli skupen jezik, zahtevali skupno omizje, za tem skupnim omizjem pa v naslednjih mesecih našli tudi rešitev.«

Kaj Slovenija najbolj potrebuje v tem trenutku?

»Če želimo drugačne, nove obraze, morajo to najprej razumeti v strankah, v prvi vrsti poskrbeti za spremembo lastnih kadrov, lastnih vizij, s tem pa tudi za volilni sistem. Obstoječi volilni sistem je takšen, da varuje tiste, ki so že na pozicijah, in volivcem ne pusti nobene možnosti, da bi izbrali svoje kandidate. Zelo pomembno za Slovenijo pa je, da prične delovati sodni sistem. Dokler ta ne bo deloval, bo politika delala še naprej točno to, kar je delala do sedaj in še dela in bo še naprej mafijsko skorumpirana z gospodarstvom in bančništvom. Samo sodstvo nas lahko reši. Neučinkovito pravosodje pomeni sistemsko oviro tudi za hitrejši gospodarski razvoj. Poiskati pa bomo morali tudi nove sistemske temelje, gospodarski temelji Slovenije morajo biti posebne elitne tržne niše, visoka tehnologija, farmacija, zdravstvo v povezavi z zdravilišči, ki bodo pripeljali do našega repozicioniranja na globaliziranem trgu in gospodarstvu. Dokler bomo silili naprej v starem sistemu, ne bomo nikamor prišli, ta sistem je mrtev.«

Koliko lahko novi veter, ki prihaja z novim predsednikom države, prispeva k umirjanju zadev?

»Udeležil sem se njegove prisege in sprejema v Cankarjevem domu. V zraku je bil nek drugačen občutek, to moram priznati, kot da bi bila stara garda izolirana, zaznati je bilo neko sinhronijo med predsednikom vlade in predsednikom države, kar bi dejansko lahko dobro vplivalo na umirjanje stanja v Sloveniji. Pahor si bo tudi dejansko prizadeval za sinergijsko delovanje. Naš sistem temelji na strankah, te so posredno sredstvo za demokracijo v naši državi, ki gre preko parlamenta, stranke bodo morale spoznati potrebo po reformaciji v lastnih vrstah.«

Je to, da ste prevzeli vodenje Panevropskega gibanja od Franceta Bučarja, staroste slovenskega naroda, politika, že neke vrste napoved pomlajevanja tudi v vrhovih, če že hočete tudi političnih, za katere se tudi sami osebno zavzemate?

»Priznati moram, da je France Bučar morda še enkrat razumel pravi trenutek. Sam je dejal, da odstopa, nihče niti ni pomislil na to, da bi ga prosil za to. Sam je tudi zahteval, da se dogovorimo, kdo bo novi predsednik. V to funkcijo nisem silil, daleč od tega, ker sem bil že prezaposlen z drugimi zadevami, na koncu me je skupščina izbrala. Vodenje gibanja sem prevzel s pogojem, da bi preko Pan Evrope, ki je nevladna organizacija, ki ima zgodovinsko verodostojnost, ki od leta 1920 dela v dobro Republike Slovenije, ki je pripeljala Slovenijo v Evropo in Nato ter ostale mednarodne organizacije, pripeljali nove kadre v slovensko politiko, nove izobražene mlade ljudi, ki se bodo ne glede na politično barvo v prihodnje lahko normalno izražali na slovenskem političnem parketu. Pri tem želim aktivno sodelovati, ker to čutim kot pomanjkanje. Vsi člani so to sprejeli, kar je najlepše, veliko starih članov iz osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja to podpira. Pametni ljudje čutijo, da tako ne more iti več naprej, ker bo sicer sistem sam po sebi kolapsiral. Od maja lani naprej smo veliko naredili, organizirali več odmevnih konferenc z eminentnimi gosti, ki so pozitivno odmevale tudi v javnosti in medijih. Najlepše pa je, da tudi novinarji, s katerim sem veliko skupaj, čutijo, da so spremembe nujne. Če novinarji, ki nadzorujejo politiko, to čutijo, je zelo verjetno, da se bo kreirala v prostoru takšna energija, da se bodo spremembe tudi morale zgoditi. Nihče od nas ne želi, da bi se država zrušila z revolucijo.«

Bi lahko za mlade, ki si prizadevate za spremembe v Sloveniji, priložnost pomenil že kongres stranke SLS, saj je sedanji predsednik Radovan Žerjav napovedal svoj odhod s strankarskega vrha, želi pa ostati še naprej v vladi kot minister za gospodarstvo?

»Radovan Žerjav je še vedno eden najbolj priljubljenih slovenskih politikov glede na ankete Dela in drugih časopisov. Po moje je dober adut stranke SLS, obdržal jo je v parlamentu, delno tudi zvišal odstotke podpore. Stranka ima v tem trenutku zgodovinsko možnost, je edina, ki mora predsednika na novo izvoliti, da priključi novo maso ljudi, nove poglede, tudi mladeniče, tudi protestnike in dejansko razumeti, kaj je zahteva državljanov RS, da resnično postane ljudska stranka, stranka vseh Slovencev, kar je dejansko zgodovina te stranke, ki je najstarejša stranka v Sloveniji, ki se ponaša s 120-letno tradicijo in ki je tudi vedno pravočasno razumela želje slovenskega naroda. SLS je bila pred 20 leti tista, ki je lansirala nove mlade obraze, mislim, da se sedaj lahko ponovno izkaže. Možnost je, da izbere stabilnost in gre naprej z obrazi, ki so že znani, ali pa delno spremeni svoje kadre, tradiciji doda nov pridih, nov pogled ter tako dejansko prehiti ostale stranke v njihovem obdobju preživetja.«

Sedaj ste tudi uradno član stranke SLS, o tem mediji še niso poročali. V začetku novembra lani pa je v javnost prišel tudi podatek o tem, da ste bili nekaj časa tudi v igri za kandidaturo za predsednika države. Kako je bilo s tem?

»To je bilo videno kot možnost, da ima stranka nekoga v igri do zadnjega kroga, da pridobi na lastni podobi in da prva lansira delno nove obraze v politiki. O moji kandidaturi niso govorili samo na izvršilnem odboru stranke, temveč tudi v drugih odborih, podpore pa ni bilo verjetno zaradi moje mladosti, nekih večjih uporov pa ni bilo. V stranki so se odločili, da ne bo imela kandidata za predsednika države. To je znotraj stranke prineslo nekaj nejevolje. Stranke so zato, da kandidirajo svoje kandidate, ne pa, da podprejo kandidate drugih strank.«

Bi za vas bil izziv vodenje stranke SLS?

»Zelo težko bi bilo prevzeti vodenje stranke za nekom, ki je tako priljubljen in znan. To je za nekoga, ki je malo mlajši, pritisk. V to pozicijo ne silim, ker sem že precej zaposlen, pomenila bi tudi precejšnjo spremembo mojega življenja. Če pa bo stranka, ki je izredno demokratična, ki ima izredno aktivno in zdravo bazo ter članstvo, ocenila, da sem primeren človek v tem trenutku, ki lahko potegne stranko še više, ki lahko pridobi zaupanje še večjega dela Slovencev zaradi mojih pogledov iz tujine, poznavanja mednarodne in notranje politike, bi o tem lahko premislil. Še lepše pa bi bilo, če bi me za to funkcijo predlagal sam dosedanji predsednik, kar bi tudi pomenilo, da ne bo notranjih posledic, da se bo vse izšlo brez trenj, prehod bo gladek, osebno si nekih pretresov zaradi tega ne želim. S svojim znanjem sem pa vedno na razpolago.«

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *