Nov izziv – igrati v Sloveniji

Katere vloge na igrišču so mu namenjali trenerji? “”Še kot pionir sem v Izoli igral v sredini in tudi gole sem zabijal. Ker ena starejših generacij ni imela ustreznega libera, so me nato pomaknili v obrambo. Pri Partizanu sem igral branilca, ko je bilo potrebno posebej paziti na najboljšega organizatorja igre pri nasprotnikih, so me postavili za ‘flasterja’. To bi bile tri defenzivne vloge, ki so se prepletale v moji karieri.””

Precej bolj na trnih je tekmo, razumljivo, spremljal Darko. Odbobje negotovih dni poškodbe, ko se je že resno soočal s slovesom od aktivnega igranja, je že mimo. “”Prvič sem o prenehanju resno razmišljal že po evropskem prvenstvu. Bil sem povsem izčrpan. Leta in leta težkih tekem za klub in reprezentanco so se nabrala, sin Mario je vstopal v prvi razred, na koncu pa je bilo odločilno, da sem imel s Sturmom še za leto dni veljavno pogodbo. Danes že spet razmišljam povsem drugače. Po dveh mesecih, ki sem ju po operaciji bolj ali manj preležal, sem spoznal, da mi nogomet spet manjka. Pogrešam tekme, razmišljanje o nasprotnikih pred njimi. Zato sem se odločil storiti vse, da bi še igral.””

Približno v slogu, kot so si njegovi soigralci na igrišču podajali žogo, sva si z Darkom izmenjevala vprašanja in odgovore. Pa ne, da vam po osmih letih in pol pri Sturmu pripravljajo novo pogodbo, me je zanimalo.

“”Pogodba se mi izteče poleti in sam povsem realno sprejemam klubsko usmeritev v pomladitev ekipe. Smo že precej iztrošeno moštvo, zadnje tri evropske sezone so nas še posebej izcedile. Nenehen tekmovalni ritem sreda – nedelja je hudo naporen, zato je igralski kader res nujno potreben osvežitve. Da po osmih letih ne bom več dobil v podpis nove pogodbe, pa se mi zdi nekaj povsem samoumevnega. Sam sem svoj zenit pri Sturmu dosegel, kar pa ne pomeni, da nogometnih motivov nimam več. Če bo rehabilitacija napredovala kot doslej, bi lahko odigral še kakšno sezono. Pri dopolnjenih 33 se za to čutim dovolj sposobnega. Bom pa naredil vse, kar je v moji moči, da se v prihodnjih mesecih do formalnega izteka pogodbe dovolj dobro pripravim, da bi se potem lahko poskusil kje drugje.””

Ja, kje pa drugje, če ne doma? “”Res mi igranje v Sloveniji pred koncem moje športne poti predstavlja velik izziv. V slovenski ligi sem za Izolo odigral le eno polsezono, že daljnega leta ’85, potem me je nogometna pot že vodila k beograjskemu Partizanu. Če bo poškodba pozdravljena in bo noga zdržala, bi se res najraje vrnil. In še nekaj me vleče domov – družina.””

Tu pa ni veliko izbire, sem prestregel misli. Najbolj logičen se zdi naslednji razplet: v Izoli začetek – v Kopru pa konec. Ali res?

“”Vse je možno. Koper je le mesto, kjer imajo ljudje radi nogomet in si zaslužijo kakovostno nogometno ekipo. In še nečesa ne gre prezreti. Niti hitra pot navzgor, vse do uvrstitve v katerega od evropskih tekmovanj, ni tako daleč oziroma nedosegljiva. Predpogoj za uspeh sta preudarna klubska strategija in ustrezna stroka. Korak za korakom in nekaj neizbežne sreče, pa je moč sestaviti tudi še tako zapletene mozaike …””

Ko je šla beseda o sreči, se je ta sredi pogovora nasmehnila Darkovemu Sturmu. Panathinaikos terenske pobude in priigranih priložnosti ni uveljavil, Osimov jocker Haas pa je samo tri minute po vstopu v igro načel grško mrežo. Sicer pa, nekaj sreče bo prej ali slej vendar zašlo tudi v Koper, kjer so se v zadnjem letu precej potrudili prav z vrnitvami bivših obalnih nogometnih asov. Toda Milanič je le ‘posebna marka’. Toliko kontinuiranih nastopov na tako visoki ravni pred njim vendar še ni zmogel noben primorski nogometaš. Ne bo povedano predrago za Koper?

“”Pri Sturmu je v navadi, da se dan po uradni tekmi na treningu pomerita ekipi starih in mladih. V teh tekmah pa sem vedno zadolžen za zadetke, saj igram v konici napada v vlogi klasičnega srednjega napadalca. Tudi po tej zaslugi sem dober občutek pred vrati nasprotnika znal uveljaviti na marsikateri uradni tekmi. Od vseh doseženih pa je bil najbolj odmeven prav gol proti Italiji (1:1) 7. septembra ’94, ki ga sodnik po lastni napaki sicer ni priznal, televizijska kamera pa ga je vseeno ovekovečila za vse čase.””

“”Da se razumemo: z nikomer iz koprskega kluba se doslej o svojem morebitnem prihodu nisem niti začel pogovarjati. Če se bom vrnil domov, to še ne pomeni, da ne bi mogel igrati kje drugje kot na Obali. Pa tudi denar pri moji morebitni vrnitvi ne bo odločilen, ker mi po vsej prehojeni poti več od zaslužka pomenijo urejene razmere v klubu, v katerih se je moč osredotočiti le na igro.””

Njegov utrip so merili še v Vicenzi, West Hamu in Dundee Unitedu

Da tisto o denarju niso le prazne besede, je Milanič v minulih letih nedvomno potrdil s pripadnostjo Sturmu. Urejene razmere, korekten odnos s trenerjem Osimom, s katerim se poznata še iz Partizana in jugoslovanske reprezentance, ter, nenazadnje, tudi bližina doma v Izoli (v dobrih treh urah, če ni preveč prometa) so bile zanj ključne okoliščine ob podpisih treh pogodb. Mu je danes, pri obračunu staža v Gradcu, kaj žal, da se v ključnih trenutkih ni odločal drugače?

“”Ne, za te odločitve se nisem nikoli kesal. Na začetku sem bil skoraj primoran priti zaradi političnih razmer in mojega statusa pri Partizanu. S soprogo Matejo sva se na zamenjavo Beograda z Gradcem zlahka privadila. In potem se je tudi v klubu začela strma pot navzgor. V mojem prvem letu igranja za Sturm smo komaj obstali v prvi ligi, naslednjo, ko je za trenerja prišel Osim, smo bili že drugi. Potem smo osvojili prvo lovoriko, pokal, in lahko sem ponosen, da sem s Sturmom sodeloval pri osvojitvih dveh avstrijskih prvenstev (97/98 in 98/99), treh pokalnih lovorik (96, 98, 99) in prav tako treh superpokalov (96, 98, 99). Vem za precej nekdanjih soigralcev, ki so tedaj iz Partizana odšli v boljše klube v Španijo, Nemčijo, na Nizozemsko …, pa so se po enem letu morali vrniti domov. Medtem ko so njihove kariere šle po zlu, sem si jaz v manjšem klubu izboril stalen položaj, tako da sem zadovoljen.””

Še bolj je postal Darko med pogovorom zadovoljen, ko je eden njegovih somišljenikov, Hrvat (sicer pa tudi avstrijski državljan) Kocijan v končnici sredine tekme v Ligi prvakov dokončno zapečatil usodo grških šampionov. Sturm je povedel in na koncu tudi zmagal z 2:0. Mene pa je vseeno zanimalo, ali so se na Milaniča v njegovem avstrijskem obdobju vendar spomnili tudi kje drugje po Evropi.

“”Pet let in pol je tega, ko so pome ob prestopu iz italijanske druge v prvo ligo prišli iz Vicenze. Tedaj je namreč Italijane izigral hrvaški reprezentant Štimac oziroma njegov klub Hajduk. Na svojo žalost pa sem le teden dni pred tem podpisal novo pogodbo s Sturmom, ki me, razumljivo, ni pustil. Potem sem imel enkrat resne stike še z angleškim West Hamom, tik pred odhodom na preizkus pa je zadeva padla v vodo. Minulo poletje se mi je ponudila finančno zelo ugodna priložnost za odhod na Škotsko. Predstavniki Dundee Uniteda so me prišli gledat v Avstrijo. In čeprav sem na tisti tekmi po mnenju drugih zapustil zelo dober vtis, se Škoti niso več oglasili. Najbrž je manjšemu številu ponudb botrovalo tudi dejstvo, da nikoli nisem bil prost igralec, ker sem nove pogodbe podpisoval že pol leta pred iztekom še veljavnih.””

Zadnje povedanemu bi veljalo še dodati, da je Milanič med poklicnimi nogometaši eden redkih, ki pri podpisovanju pogodb ni imel opravka z menedžerji.

“”Že v Partizan sem šel čisto po naključju. Ko sem bil januarja ’85 z mladinsko reprezentanco Jugoslavije v nogometni šoli v Medulinu, so me reprezentančni kolegi iz Partizana spraševali, če bi prišel k njim. Jaz pa sem se tedaj s trenerjem Pertičem dogovarjal za prestop v Koper, ki je tedaj zmagoval v slovenski ligi. Dobil bi nekaj denarja in z nakupom vespe (danes Darka prevaža sodobni in udobni BMW) uresničil svoje tedanje sanje. Vmes pa je k nam domov prišel mož iz Partizana, me spomnil na obljubo iz Medulina, da pridem k njim, pa sem šel. Ker sem bil štipendist, sem moral štiriletno pogodbo podpisati brez menedžerja. Bil sem prezadovoljen, saj so jo iz tedanje generacije v podpis ponudili le dvema. Eden od njiju sem bil jaz. Ko se je iztekla, sva se z direktorjem Bjekovićem korektno dogovorila za novo. Pri prvi pogodbi s Sturmom sta se dogovorila kluba, pri ostalih pa sem se s klubskim vodstvom dogovoril sam. Čeprav sem vse okoli svojih podpisov pogodb urejal sam, pa danes menim, da je podpis vendar lahko uspešnejši ob pomoči izkušenega posrednika. Pri odločitvah o lastni usodi se namreč lahko zgodi, da postaneš preveč popustljiv. Kljub vsemu sam nimam slabih izkušenj, saj je obojestransko dogovorjeno pri Sturmu vedno obveljalo.””

Doma: kakšno leto igranja, potem pa med trenerje

Kaj pa lastna statistika?

“”Uradnih prvenstvenih tekem sem odigral nekaj manj kot 200, s prijateljskimi in drugim vred pa bi se jih nabralo še enkrat toliko. Najbolj se spomnim prvega mestnega derbija na starem Sturmovem stadionu, ki smo ga izgubili z 0:2. Čeprav so nam napovedovali prvoligaško slovo, pa je šla naša pot potem le navzgor. Tudi prva tekma na novem stadionu je bila derbi Sturma in GAK-a, le da smo jo mi dobili s 4:0. Nastopi v ligi prvakov so tudi prinesli nepozabne tekme, gostili smo tudi Inter z Ronaldom. Toda vse to ni nič v primerjavi z doživetji na Euru 2000. Prav nobena tekma se ne more primerjati z nepozabnimi doživetji iz Belgije in Nizozemske, ki sodijo v posebno poglavje. In tega se ne da primerjati prav z ničemer.””

Po obračunu kariere me je seveda zanimal tudi Darkov pogled v prihodnost. Nenazadnje je od dolgih let uspešnega igranja gotovo ostalo tudi prihrankov za kakšno investicijo …

“”Kakšna dodatna vlaganja v nepremičnine me ne privlačijo, nenazadnje pa sem v Izoli že lastnik dveh stanovanj in dveh poslovnih prostorov. Zagotovo nameravam početi nekaj v zvezi z nogometom, po vrnitvi domov se bom vpisal v trenersko šolo. Vsa leta aktivnega igranja sem kar vpijal od trenerjev, ki so me vodili, predvsem od Osima, nazadnje pa tudi od selektorja Srečka Katanca. Mislim, da sem se kar nekaj že naučil, na nogometne zakonitosti pa imam izoblikovan tudi svoj pogled. Sam se torej vidim le na igrišču ali pa na trenerski klopi. Zdi se mi prav, da nogometaši po aktivni poti ostanemo v nogometu. To sicer še ni zagotovilo, da bomo po vrsti postali tudi veliki trenerji, zanesljivo pa lahko marsikateri del svojega nogometnega znanja prenesemo vsaj na mlajše kategorije.””

“”Kljub dolgoletni karieri trenerjev nisem imel veliko. Daleč največ sem delal pod Osimovo taktirko: leto dni pri Partizanu, pri njemu sem igral v reprezentanci, že šesto leto pa je moj trener tudi pri Sturmu. Če bi imel več trenerjev, bi morda razmišljal drugače. Toda od tistih, s katerimi sem imel priložnost sodelovati, je daleč najboljši. Izvrstno razume igro in ne pravijo mu zastonj nogometni genij. Da je Sturm danes tako visoko, je zelo veliko njegovih zaslug.””

Tako Darko Milanič. Odkrito in naravnost. Po nogometno bi lahko rekli – na prvo žogo. A je po poškodbi, opisani ob začetku kramljanja, v obdobju trenutne rehabilitacije igra z žogo zanj še izključena. Od konca novembra je najprej delal neposredno s klubskim fizioterapevtom, danes po njegovem programu že vadi sam. Za zdaj mu ob teku, ki ga je vsak teden več, še naprej priporoča le še posebne vaje za krepitev mišic v klubskem fitnesu in doma. Pri zdravniku, ki ga je operiral, pa je spet naročen prvi teden v aprilu, ko bo tudi jasno, kdaj se bo lahko spet vključil v običajen delovni proces. Sam se nadeja, da bi trener Osim lahko nanj spet računal še pred koncem sezone …

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *