IVKO  SPETIČ   Ivko Spetič iz Ilirske Bistrice, kjer se je leta 1931 tudi rodil, je sicer diplomirani pravnik, vendar se že vse življenje ukvarja z raznimi kulturnimi konjički, kulturnimi društvi, urednikovanji, pa tudi s književnostjo. Za delo na kulturnem področju je prejel Kettejevo nagrado. Leta 1990 je s soavtorjema izdal pesniško zbirko Nekoliko poetična vlakna, 1966. pa knjigo Petdeset let prenove slovenske šole na Primorskem. Lani sta mu izšli kar dve prozni knjigi, Steklenica in Pozabljene pravljice.

Pozor!  Ne  prezrite!

  22. septembra je predsednik ZKP Marjan Tomši vsem članom pisno sporočil, da je naše Združenje uvrstilo v program tudi dvojezični zbornik, obenem pa previdno dodal: "Ker nam najbrž ne bo uspelo pridobiti dovolj sredstev za njegovo izdajo, predlagamo samozaložniški način izdaje. To pomeni, da bi vsak avtor sam plačal svoj del v zborniku..."
  No, Združenju je le uspelo zbrati dovolj sredstev za izdajo dvojezičnega zbornika, potemtakem samogibno odpade dolžnost, da si morajo avtorji sami poiskati sponzorje ali seči v svoj žep, če želijo v njem nastopiti. Publikacija bo v celoti breme Združenja. Avtorji - na žalost - , kar pa je samo po sebi umevno pri takih neprofitnih podvigih, za svoje prispevke ne bodo prejeli honorarja. Na voljo bo le avtorski izvod, morda celo več.
  Torej, kdor se želi peljati s tem primorskim leposlovnim skupinskim eksperimentalnim vlakcem po dvotirni progi v neznano, naj poišlje, po možnosti čim prej, urednici in prevajalki Jolki Mili v Sežano (Partizanska cesta 14) od sedem do deset pesmi in največ tri strani proze.
  Kdor ima že kaj prevedeno, naj pošlje oboje - izvirnik in prevod.  To je vse! Za vse druge informacije pišite bodisi Jolki ali telefonirajte predsedniku Marjanu Tomšiču.

Slovenci, bodimo ponosni, da smo Slovenci. Tudi če ne bi bili ponosni, bi ostali Slovenci, torej se nam ponos vsestransko izplača.

Pameten človek je tisti, ki se uči na svojih napakah, vendar na tuj račun.

Bodi vesel, da si razdvojena osebnost, vsaj samote ne boš nikoli trpel.

Ni prijetno, če te imajo ljudje na piki. Vendar je še hujše, če te imajo na muhi.

Umetnik je človek, ki te sploh ne posluša, če ne govoriš - pohvalno, kajpak - le o njem.

Splošno znano je, da je večina literatov tudi liter-radov. Velika neznanka pa je pri njih vzrok pitja. Se nacejajo, ker je v vinu baje resnica, iz čiste sle po resnici ali le zato, ker jim vince in žganjice na splošno teknejo?

Knjiga je naša najboljša prijateljica, a kaj nam pomaga, ko pa še najboljši prijatelji niso več zastonj, marve vsak dan dražji v najslabšem pomenu besede.

Na Lipniku teran, 
v Miših pa refošk

  19. decembra se je vesela literarna druščina podala na Lipnik. Zbirno mesto je bilo na koprski železniški postaji. Od tod se nas je osem literatov ter njihovih spremljevalcev napotilo proti Črnemu Kalu, Podpeči in Zazidu. Vreme je bilo kar v redu, le malo nas je zeblo.
  Startali smo kak kilometer za slikovito vasico Zazid. Nag vodi Marjan nas je tolažil, da bo hudo le do železniške proge, potem pa ne bo ve strmine, le položna kolovozna pot. Res smo se do stare železniške postaje Zazid kar nadihali. Tu smo naredili kratek postanek in se potem, bolj sprehajalsko kot po planinsko, odpravili naprej. Položna pot nam ni jemala ne moči in ne sape, in tako smo lahko vso pot živahno klepetali. V dvojicah, trojicah in tudi posamično smo se počasi dvigali proti Lipniku. 
  Čas bi že bil, da naštejemo člane literarno -alpinistične odprave: Marjan kot vodič, nato Ines Cergol Bavčar, Marija Mercina, Vida Mokrin Pauer s svojim Andrejem, pa Bojana Kermolj in njena bistra Jasmina ter Barbara Zorman. Najbolj korajžni in vztrajni sta gotovo bili Vida in Ines. Vida je prispela na Lipnik rdeča kot najlepše jabolko, Ines pa ves čas ni povedala, da ima 
težave s križem. Na vrhu Lipnika je legla na hrbet, razširila roki in se predala počitku (odmiku bolečine) ter modrini neba. 
  Tu nas je, sredi malice, presenetila Bojana. V nahrbtniku je pritovorila na vrh dva litra svojega odličnega terana iz vasice Sveto. In celo kozarce je imela s sabo! Osem nas je bilo (Tomšičevega labradorca Barona se ne šteje), pa smo počasi na vrhu Lipnika praznili plastenko in jo v slabe pol ure