Biti ali ne biti

 Imenovali so nas Združenje mrtvih pesnikov. Mislim, da nismo bili ravno mrtvi, morda le nekoliko omrtvičeni. To zadnje velja za naše medsebojne stike, za premska in druga srečanja. Kar pa se tiče naše dejavnosti (pisanje literature), pa seveda nismo bili ne eno ne drugo, temve ravno nasprotno: ves ta čas smo bili še kako ustvarjalni, morda še preveč. 
 Vseeno se moramo soočiti s to senco, s tem mrtvilom, ki vlada na področju stanovske oziroma skupinske komunikacije. 
 Združenje književnikov smo ustanavljali idealisti, pa pesniške duše. Od vsega začetka je bil nag namen nepolitično, zgolj prijateljsko in predvsem stanovsko Združenje. Želeli smo se le srečevati, se pogovarjati, se spoznavati, se veseliti bližine. Čutili smo, kako zelo potrebujemo takšne vrste komuniciranja. Seveda smo si želeli tudi literarnih večerov, kjer bi brali svoja dela, se soočali z našimi bralci in s samimi sabo ter s svojimi kolegi. Zavedali smo se, da je človek po svojem bistvu socialno bitje in da je srečen le toliko, kolikor mu uspe to tudi v resnici biti. Sprva nam je takšna oblika kar nekako uspevala, še najbolj v obdobju ustanavljanja, pozneje pa smo pozabili na našo temeljno motivacijo pri ustanavljanju Združenja. Predali smo se osamitvam in čudaško negativnemu odnosu do lastne organizacije. 
 Vzroki za mrtvilo niso zunanji, so v nas samih. Ni ne pomaga, če zdaj godrnjamo in se jezimo na Združenje, a pri tem nismo pripravljeni ničesar storiti, da bi tako stanje presegli. Obnašamo se kakor otroci. Radi bi bili veseli, družabni, strpni drug do drugega, ustvarjalni znotraj skupin, a ne sprejmemo vabila, odklonimo prijazno pismo, ne pridemo na premsko srečanje 
in Združenje razglašamo za nekaj, kar ni vredno našega sodelovanja, ker je to Združenje baje provincialno in zaplotniško. Pri tem pa pozabljamo, da je vsaka zgradba sestavljena iz majhnih, navidez nepomembnih opek... 
 To so zelo resne stvari. Ne moremo biti kritiki nečesa, v čemer je tudi del naše lastne krivde, pa ta del cinično spregledujemo. Sprejel sem predsedištvo, toda nikakor nočem biti predsednik Združenja, ki ga odklanjajo celo njegovi člani. Tuja mi je že misel na to, da bi kogar koli silil v nekaj, kar mu ni všeč. Čemu vlagati energijo in svoj čas? 
 Za to, da pripravimo en sam večer, na katerem sodeluje deset umetnikov, je treba opraviti na