Biti ali ne biti
Imenovali so nas Združenje mrtvih pesnikov. Mislim, da nismo bili
ravno mrtvi, morda le nekoliko omrtvičeni. To zadnje velja za naše medsebojne
stike, za premska in druga srečanja. Kar pa se tiče naše dejavnosti (pisanje
literature), pa seveda nismo bili ne eno ne drugo, temve ravno nasprotno:
ves ta čas smo bili še kako ustvarjalni, morda še preveč.
Vseeno se moramo soočiti s to senco, s tem mrtvilom, ki vlada
na področju stanovske oziroma skupinske komunikacije.
Združenje književnikov smo ustanavljali idealisti, pa pesniške
duše. Od vsega začetka je bil nag namen nepolitično, zgolj prijateljsko
in predvsem stanovsko Združenje. Želeli smo se le srečevati, se pogovarjati,
se spoznavati, se veseliti bližine. Čutili smo, kako zelo potrebujemo takšne
vrste komuniciranja. Seveda smo si želeli tudi literarnih večerov, kjer
bi brali svoja dela, se soočali z našimi bralci in s samimi sabo ter s
svojimi kolegi. Zavedali smo se, da je človek po svojem bistvu socialno
bitje in da je srečen le toliko, kolikor mu uspe to tudi v resnici biti.
Sprva nam je takšna oblika kar nekako uspevala, še najbolj v obdobju ustanavljanja,
pozneje pa smo pozabili na našo temeljno motivacijo pri ustanavljanju Združenja.
Predali smo se osamitvam in čudaško negativnemu odnosu do lastne organizacije.
Vzroki za mrtvilo niso zunanji, so v nas samih. Ni ne pomaga,
če zdaj godrnjamo in se jezimo na Združenje, a pri tem nismo pripravljeni
ničesar storiti, da bi tako stanje presegli. Obnašamo se kakor otroci.
Radi bi bili veseli, družabni, strpni drug do drugega, ustvarjalni znotraj
skupin, a ne sprejmemo vabila, odklonimo prijazno pismo, ne pridemo na
premsko srečanje
in Združenje razglašamo za nekaj, kar ni vredno našega sodelovanja,
ker je to Združenje baje provincialno in zaplotniško. Pri tem pa pozabljamo,
da je vsaka zgradba sestavljena iz majhnih, navidez nepomembnih opek...
To so zelo resne stvari. Ne moremo biti kritiki nečesa, v čemer
je tudi del naše lastne krivde, pa ta del cinično spregledujemo. Sprejel
sem predsedištvo, toda nikakor nočem biti predsednik Združenja, ki ga odklanjajo
celo njegovi člani. Tuja mi je že misel na to, da bi kogar koli silil v
nekaj, kar mu ni všeč. Čemu vlagati energijo in svoj čas?
Za to, da pripravimo en sam večer, na katerem sodeluje deset
umetnikov, je treba opraviti na |
desetine telefonskih klicev, se voziti sem in
tja, pisariti pisma, pregovarjati, prepričevati občinarje, ministrstvo,
donatorje, na koncu pa še same ustvarjalce. Tisti, ki ima tovrstne izkušnje,
ve, o čem govorim.
Torej, kaj bomo storili? Bomo premagali strahove in predsodke, se spustili
z višin naše osebne velepomembnosti, naših silnih egov? Bomo začeli verjeti,
da je lahko Združenje književnikov Primorske takšna stanovska organizacija,
ki nam ponudi vse to, kar potrebujemo: promocijo naše ustvarjalnosti, zaščito
naših interesov, prijateljska druženja? In da se lahko kot Združenje odzivamo
na vse, kar se dogaja okoli nas; sprotno, odločno in kritično?
Vse je odvisno od nas samih, od naše zrelosti, od socialnega
odzivanja oziroma modrosti slehernega člana. Premislimo, katera pot vodi
v združevanje in katera v ločevanje oziroma atomizacijo posameznikov, s
tem pa tudi v našo nemo in v degradacijo umetniškega poklica sploh.
Sledil bom vaši volji. Če se boste odločili, da Združenja ne
potrebujemo, ga bomo pa ukinili. V nasprotnem primeru pa sem se pripravljen
za literaturo, torej za slehernega ustvarjalca, odgovorno in polno angažirati.
Marjan
Tomšič
Koper, 15. aprila 1999

|