Predsednik Slovenije Milan Kučan je včeraj vročil visoki državni odlikovanji Zlati častni znak svobode RS, in sicer literatu Igorju Torkarju za življenjski literarni opus in zvestobo slovenstvu ter arhitektu Vlastu Kopaču (...)
Torkar je po mnenju Slovenskega centra PEN - ta je predlagal podelitev odlikovanja - najve civilnih in literarnih zaslug pridobil z romanom Umiranje na obroke, ki je doživel šest izdaj in je preveden v srbohrvaščino in nemščino. Z njim Torkar odpira vrata justičnih zločinov za t.i. višje cilje, njegovo pisanje pa stke poglobljen vpogled v psihološko dogajanje najbolj tesnobnih trenutkov posameznika ob dramatičnem soočanju med žrtvijo in krvnikom. V njegovem literarnem opusu sta vzbudili pozornost že prvi pesniški knjigi, ki ju je izdal pred drugo vojno, vrh pa doseže z Jetniškimi soneti leta 1974; veliko popularnost so mu prinesli tudi Zlatoustovi norčavi verzi. Poseben je Torkarjev dele' v dramatiki (Pisana žoga, Revizor 74, Revizor 93, Vstajenje Jožefa Švejka), z devetimi deli pa je pomembno prispeval tudi k razvoju televizijske igre, je med drugim zapisano v utemeljitvi predloga.
Kljub visokim letom ostaja Torkar ustvarjalno živ, izzivalno sredi življenja, kar dokazujejo tragikomične meditacije v obsežnem proznem delu Smrt na počitnicah, pa tudi izbor pesmi z dodatkom novih v zbirki Oseka bivanja - Večerne pesmi, ki so izšle konec lanskega leta. Torkar se torej tako s svojo izjemno življenjsko energijo nepopustljivo zavzema za laično družbo v boju proti ideološki zadrtosti, politikantski aroganci in klanovski objestnosti. Z literarnim opusom, s svojo življenjsko zgodbo, z angažiranjem, kritičnim in nepomirljivim humanizmom je Torkar osebnost, ki jo Slovenci cenimo in spoštujemo, je poudaril predlagatelj. Tudi življenje Igorja Torkarja oz. Borisa Fakina so usodno zaznamovale strahote nemškega koncentracijskega taborišča in povojne obsodbe na dachauskih procesih...

Eksistencialna razpoka

  PORTOROŽ - V Kosmačevi hiši je bil v petek, 19. novembra, literarni večer s pisateljico Metko Cotič, Izolanko, ki živi v Ljubljani, sicer magistro filozofije, publicistko filozofskih esejev in avtorico dveh zbirk kratke proze.

  Literarno srečanje z avtorico knjig Cena za majhnost (1989) in Šant sta pripravila Združenje književnikov Primorske in Mestna knjižnica Piran. V vetrovnem večeru je v Kosmačevi spominski sobi ob zavetnem plapolanju ognja v kaminu pesnica Vera Pejović razkrivala dve polji oziroma dva načina gostjinega pisanja: natančno, razumsko o filozofskih temah, predvsem s področja etike in eksistencializma, in slikovito pripovedovanje v kratkih, včasih hermetičnih podobah. In prav v literaturi se sporočilo Cotičevi pogosto razkrije pred filozofskim, racionalno spoznavnim.
  Njene pripovedi rišejo običajne male ljudi v eksistencialni stiski, ki redno nastopi, ker so naše predstave o srečni skupnosti, predvsem v dvoje, zasanjane ali izsanjane v angelskih podobah. Uresničujemo pa jih v svoji običajni človeški moči in še bolj nemoči. In tako nastaja in se dogaja 'eksistencialna razpoka', kar je temeljna snov za pripoved Metke Cotič. V prostoru med angelskim in običajnim živijo nekatere literarne osebe v hladu družine, druge v napetem, že agresivnem odnosu, tretje v molčeči samoti.
  Večer z Metko Coti pa je dosegel čarobni vrh, ko se je zgostil v branje treh kratkih besedil. Avtorica je izjemna interpretka svojega literarnega slikanja, bodisi samotnega in tihotnega monologa bodisi ljubeznivo mrzlega zakonskega dialoga ali pa monologa nestrpnega in ihtavo obupanega moža ob ihteči ženi - oboje iz zbirke Šant.
Sklepne napovedi večera obetajo nova srečanja z Metko Cotič, in sicer z zbirko pesmi za otroke,

Slikovit nastop Aleksija Pregarca

Marjan Tomšič: "Človek, ki svoje srce vselej in povsod nosi - na dlani, ne v žepu ali v denarnici"

  KOPER - Na moč izvirno - za tiste, ki ga ne poznajo - se je minuli četrtek v knjigarni Libris predstavil pesnik, dramski igralec in publicist Aleksij Pregarc iz Trsta. Književnik je pred dnevi v kategoriji že objavljene poezije za trijezično zbirko Moj veliki mali svet v domačem mestu prejel posebno priznanje Trieste Etnie-Poesie.

  V odsotnosti prof. Ester Sferco, prihod ji je onemogočilo slabo vreme, sta književnika sicer skušala predstaviti pisatelj Marjan Tomšič in prof. Metka Morovič, vendar jima je gost literarnega večera že po nekaj minutah samozavestno in dobesedno vehementno vskočil v besedo in dokaj hvaležno breme v celoti prevzel na svoja pleča. S prijetnim baritonom, razorožujočim, prikupno prostodušnim nasmeškom, značilnim za človeka, ki je spričo mnogih odrskih izkušenj dodobra vajen nastopati v javnosti. Marjan Tomšič je o gostu še utegnil reči, da je "moj dolgoletni sopotnik, predvsem pa človek odprtega srca - ga vselej nosi na dlani - tudi dandanašnji, ko drugi svoja srca zvečine skrivamo v žepih ali celo denarnicah..."  
  Nato je Aleksij Pregarc s pretanjenim dramatskih poudarkom prebral odlomek iz 'potopisnega' cikla Gornji Ključ, lirično refleksijo o poti, ki pelje v domače Ricmanje, "kraj mavričnega razgleda", verze, ki skozi minevanje časa znova in znova z vso ostrino razpirajo diskurz o temeljnih življenjskih vrednotah. Slikovito razgibano 'popotovanje' v pesnikovo delavnico se je nadaljevalo s predstavitvijo empiričnega, biografskega ozadja, ki je botrovalo nastanku krajše, a neizprosno odkrite pesnitve Pacient.  Težave z zdravjem so avtorja pred časom primorale, da je nekaj dni prebil v nekdaj ugledni, danes pa domala razpadajoči bolnišnici Sv. Marije Magdalene. Pesnik se iznenada, v hipu, ko spozna, da v pritličju umirajo ljudje, ki jih ugonablja aids, v enem od nadstropij pa se zdravijo narkomani, neizprosno sooči z grozo pred okužbo, še bolj pa z bolečim spoznanjem, da noče vedeti za omenjene nesrečnike. Da jih, dasiravno je neštetokrat izpričan humanist, odriva na rob (pod)-zavesti, v osamo duhovnega geta. 
  Občinstvo, med prisotnimi je bilo nemalo njegovih znancev, prijateljev, ga je za občuteno interpretacijo nagradilo z iskrenim aplavzom, pesnik pa je z izjemno retoričnim, na trenutke že kar hudourniškim temperamentom osvetlil še vrsto reminiscenčnih, avtobiografskih drobcev. Zlasti tistih, ki so objavljeni v njegovem nedavno izdanem izboru časopisnih zapisov, polemičnih pisem, govorov in intervjujev - knjiga je izšla pod naslovom Blagi izzivi. Omenjena besedila mestoma samovšečno pričajo o Pregarčevi nenehni pokončnosti, zavzemanju za človeško dostojanstvo, strpnost, spravo, slovenstvo..., ni manj pa ne tudi o njegovi goreči 'ambasadorski' prizadevnosti, da bi rojakom in tujcem v Argentini in Braziliji, v Avstraliji in Parizu predstavil duhovno življenje zamejskih Slovencev. - Na kratko: sebi zvesti Aleksij Pregarc je koprsko občinstvo ponovno šarmiral.