12. stran Besede

Pustimo času čas

Čas je relativna kategorija. O tem veliko ve in še naprej veliko razmišlja tudi moj e-mailovski prijatelj, sicer pesnik, filozof in doktor matematike, ki je pred kratkim naznanil, da za določen čas izstopa iz komunikacijskega prostora, ker se mora resno posvetiti teoriji relativnosti, predvsem fenomenu časa oziroma problemu "čas in komunikacija". Občudujem ga tudi zato, ker zna tudi v praksi suvereno ravnati s časom, ker si upa "izstopiti", ko začuti, da je čas za to. Skratka, ker svoj čas razume kot neodtujljivo vrednoto. Vse to se sliši že skoraj neresnično, iluzorično ali vsaj romantično, predvsem seveda vsem tistim, ki nenehno ponavljajo/mo že skoraj oguljeno frazo 'Nimam časa'. Obvladovanje časa je najprej stvar samodiscipline in naše volje. Časa nam nihče ne more podariti, vzeti si ga moramo. In če se želimo znebiti nenehnega občutka pomanjkanja časa, moramo biti pripravljeni spremeniti se. Najprej se moramo odločiti, kaj je sploh za nas res pomembno. Stara modrost pravi, da je pomembno delati prave stvari, ne le stvari prav.
In končno - časa ni. Izmislil si ga je novodobni človek, da lahko natančno tehnicistično deluje. Tako merimo minute, ure, dneve, leta, stoletja, tisočletja... In velikokrat je usodna sekunda. Trenutek. Ki je lahko kratek kot hip ali dolg kot večnost sama. Vendar je tudi ta le člen dolge verige večnosti. Dan-noč, pomlad-poletje, lunine mene..., mladost-starost, zdravje-bolezen, veselje-žalost, rojstvo-smrt... - mar nam te kategorije, v katerih merimo svoje življenje, res niso dovolj. Ni smo proti večnosti, in vendar smo večnost sama.

Čas beži, včasih stoji, včasih - kot da ga ni. Zato za leto 2000 želim predvsem to, da bi prevrednotili vsak svoj in nag skupni čas. Tudi v dobro besed in Besede.

Urednica
Ines Cergol Bavčar

Likovno opremo za tokratno številko Besede je prispeval akademski slikar in restavrator VIKTOR SNOJ (1922). Rodil se je v Ljubljani, študiral je najprej na Tekstilni šoli v Kranju, po II. svetovni vojni se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kjer je diplomiral pri prof. Sedeju, restavratorstvo pa je študiral pri prof. Hudoklinu. Že kot študent je sodeloval pri restavratorskih posegih, 1952. na cerkvi Sv. Sofije v Ohridu, 1953. pa je v Hrastovljah odkril Ples smrti. Slednje ga je globoko prevzelo, tako da si je Istro izbral za svoj dom, kasneje si je v Hrastovljah uredil atelje, sicer pa domuje v hrvaških Matuljah.
Razstavlja že od leta 1955, od 1956. je član Društva slovenskih likovnih umetnikov. Kot restavrator je povezan predvsem z Istro. "... v pristnem stiku z okoliškimi ljudmi, in končno ve sam ob skrivnostnih zidovih cerkva kot pa v družbi, se postopoma povsem prelevi iz Ljubljančana v slikarja Istre" (dr. Mirko Juteršek, Kamnita luna, Koper, 1995).

sveti Jernej v Istri 1981

Besedo izdaja Združenje književnikov Primorske. Urednica: Ines Cergol Bavčar. Produkcija: Primorske novice, ČZD d.o.o. Koper	Tehnično uredil: Marko Vitez Tisk: Grafika Boršt, Koper, v nakladi 150 izvodov.
Zgoraj zapisano velja za verzijo glasila na papirju. Na mrežo vrgel HisTer za društvo CAPRIS. Slike objavljene v Besedi na teh straneh skeniral Zipp0. Tašna je bla du zdej regola, ku češ, al ku nečeš.	Oblikovanje, grafika in vse ostalo klepanje, tesanje in šminkanje za Internet (medmrežje) opravil šjor HisTer. Vsi hrošči, ki se pojavijo tukaj so njegovi.