11. stran Besede

No, predsednik Tomšič se končno pojavi in karavana avtomobilov odpelje naproti skrivnostni deželi z imenom Šavranija. V Boršt pridemo s polurno zamudo in gospod Dino Kodarin, veliki ljubitelj umetnosti in avtor zanimive knjižice Med Rokavama, nas najprej blago okara, nato pa popelje v cerkev sv. Roka. Zgrajena je bila v 13. stoletju, da bi varovala vaščane pred kugo, ki je v srednjem veku pustošila po Istri. Pot po šavrinskih hribih se nadaljuje po Vardi, mimo borovega gozdička Gunjače, kjer nas ujame rahel dež. V vasi občudujemo novogradnje v istrskem stilu, nakar se po rosni travi spustimo v dolino reke Dragonje. Rosa dela najve težav naši Jolki, ki od časa do časa zdrsne na blatna tla. Ojoj, njena obleka! V dolino Dragonje se zrinemo ob lepem soncu. Na prodnati reki postanejo moški pravi kavalirji in pomagajo damam, da po suhem prebrodijo "zaštrigano" reko. V bližnjem viru se najpogumnejši prijetno ohladijo. Pot nadaljujemo do Zankoličevega mlina, kjer nas je čakal Vlado. Pod akacijami in orehi kmalu zadiši po kotletih in klobasah, Bojana ponudi odličen teran in gostija se zane. Imamo (imeli smo se) super. Toda dan nas je preganjal in kmalu smo se odpravili po "inkovski" poti proti Borštu. V vasi so nas pričakali vaščani, ki so ravnokar končevali s prostovoljnim delom okrog cerkvice. Pod "prisilo" smo morali spiti kozarec dobrega vina in poskusiti domače kroštole in domači pršut. Ostali bi dolgo v noč, če nas V Tribanu ne bi pričakovala pesnica Alferija Bržan. Tam nas je čakala naslednja gostija in šele pozno v večer smo se zadovoljni odpravili proti domu. Taka srečanja s potepanji po deželi so enkratna in pravi balzam za naše umetniške duše. Upam in komaj čakam, da nas povabi Bojana na potepanje po svojem prekrasnem Krasu.

Edelman Jurinčič

Javna vprašanja Marjanu Tomšiču za javne odgovore

Jolka Mili je ob 60-letnici Marjana Tomšiča priobčila vprašanja za "mali intervju", z dopisom: "Če se zdi našemu slavljencu kakšno vprašanje preneumno ali zgubljeno, naj ga zamenja s kakšnim bolj pametnim, s takšnim, za katerega bi rad, da bi mu ga postavili, pa se to nikoli ne zgodi, in zato ostane marsikaj nedorečeno..."
1. Najprej bi rada vedela, kaj mislig o javnih pogovorih vobče, saj so silno priljubljeni, sode po njihovi pogostnosti v vseh občilih. Zadnje čase jih dobig po dva ali tri v istem časopisu ali reviji, čisto kratkih in dolgih kot slabo leto.
2. Brala sem nekje, da je dober intervjuvar tisti spraševalec, ki nevsiljivo prisili vprašanca, da pove zlasti to, kar navadno skriva ali zamolčuje. Po tej logiki bi te morala sprovocirati k nekakšni izpovedi. In to prav jaz, ki nerada hodim k spovedi. Ne bi povedal kar sam od sebe kakšne zabeljene indiskretnosti? Da bo volk (bralci) sit in koza (moja intervjuvarska sposobnost) cela?
3. A ja, kmalu bi pozabila. Bralcem ne bom nanizala (vzelo bi nama preve časa in prostora), kaj vse si doslej počenjal in napisal, koliko tvojih knjig se je tekom let nabralo in vedrijo na policah itd. itd., ker lahko sami pokukajo v kakšen leksikon, če te slabše poznajo, kar se mi zdi neverjetno, ali se o tebi pozanimajo v kateri koli knjižnici. Ti naštej le tiste naslove, ki niso še prišli v leksikone, oziroma se nekoliko razgovori o teh svojih zadnjih delih. Pa o tistih, ki so morebiti še v tisku.

4. Od vseh tvojih knjig, katera ti je (bila) najbolj pri srcu in katera najmanj, če si jih kdaj postavil - športno razigran - na kakšno hit parade lestvico? Ali sodig med tiste roditelje, ki se radi pohvalijo, da imajo vse svoje otroke enako radi? Bi kaj preklical, kar si napisal, se od kakšne pisarije (brez slabšalnega prizvoka) tako reko distanciral, kot se je že marsikdo, bodisi pri nas kot v svetu?
5. Pišeg z lahkoto? Si eden tistih (grafomanov), ki se strogo drže Apelovega reka (po Pliniju): Nulla dies sine linea? Daj, pokaži nam en običajen dan v svoji delavnici. In kako pride od zamisli do končne pike, po kakšnih vijugastih poteh in stranpoteh.
6. Svojo prvo zbirko satir in sanjskih pripovedi Krog v krogu so ti izdali leta 1968, ko si bil menda star 29 let. Kdaj pa si napisal svojo prvo, res prvo "literarno reč" (recimo ji tako za šalo) in kje objavil, če je sploh kje izšla? Se je še spominjaš? Z nostalgijo?
7. Veliko radijskih iger si napisal, ki so bile tudi izvajane, ne pa tiskane. Ali se ne bi dalo narediti iz njih zanimive knjige? Si kdaj pomislil na to? Sprašujem, ker ne vem.
8. V tvojih predalih, se mi zdi, ni velike gneče, ker vse sproti objaviš, kar napišeš, kar je na mo razveseljivo. O načrtih nerada sprašujem, ker gre, kot so mi namignili - skaramantično vzeto -, za hudo neprimerno radovednost, na katero zlepa ne bom dobila dobrega odgovora, kaj šele pravega, pa vseeno... bom stegnila jeziček in vprašala, saj je najhujše, kar se mi lahko zgodi, da mi ne odgovorig in elegantno obideg vprašanje: Kaj pa tvoji načrti in ambicije, Marjan? So srečno poročeni z možnostmi, ki nam jih ponuja slovenski knjižni in založniški trg?

Sežana, 19. decembra 1999
Jolka Milič

PRIREJENE

Obljuba dela dolg nos.
Laž ima kratke, a hitre noge.
Več kot znaš, več moraš delati.
Kdor visoko pride, lahko nižje melje.
Sto ljudi, sto umetnosti.
"Previdnost je mati modrosti!" sem zadnjič poskušal poučiti blondinko. "Ooo, čestitam!" je rekla vzradoščeno in radovedno vprašala: "Kdo pa je oče?"

ANDREJ GOLOB

Spomin na Kras VI. 1960