Beseda

Števec ogledov
by HisTer

IZBERI STRAN:

Razmislek ob novem veku

Najprej naj vsem članom Združenja književnikov Primorske voščim vesele božične in novoletne praznike ter uspešen in srečen vstop v novo tisočletje... Prav literati smo poklicani za to, da s svojim ustvarjalnim delom in mišljenjem, predvsem pa s svojo človeško držo, ustvarjamo nove miselne prostore, ki naj bi bili v novem tisočletju bolj humani in odprti za pestrost misli in dejanj.
Živimo v družbi in v času, kjer v medsebojnih odnosih prevladujejo interes, karierizem in želja po oblasti.
Ali morda veste, koliko mirnih dni v iztekajočem se stoletju je bilo mogoče prešteti na svetu? V celem stoletju je mogoče našteti le nekaj ve kot dvesto dni brez vojn! Zadnja leta divja na svetu približno trideset vojn, ki na različnih koncih našega majhnega planeta povzročajo trpljenje. Ta grozljiv podatek priča o tem, kako malo se je človeštvo naučilo iz svojih izkušenj v preteklosti in kako malo pomeni človeško življenje, kljub razcvetu znanosti in tehnologije. Res se marsikaj spreminja: človek si podreja naravo, klonira živa bitja, osvaja vesolje, le človeška narava ostaja nespremenjena, polna strasti, obremenjena z neizmerno željo po moči in oblasti.
Gozdna tla 1961

In ker večino hudega in večino zla povzroči prav človek sam, bi bilo dobro nemara na koncu veka pomisliti o tem, kako spremeniti človeka! Spremeniti človeka? Čudno razmišljanje... Kdo pa ga bo spremenil? Človek sam? Od kod taka nora misel? Človek je vendar edino razumno bitje, ki lahko obvladuje in nadzira vse: naravo, kulturo, družbo... Zakaj naj bi se spreminjal? Človek kot nadzorni nadzorovalec lahko nadzoruje vse, le svojih strasti ne more.
Seveda, kdaj pa je brivec lahko obril sebe, boste vprašali... Nikoli! Morda pa bi bilo vseeno dobro, da bi se kdaj v miru usedli in razmislili o človeški naravi, ki je lahko prekrasna, ustvarjalna in polna idej, lahko pa je tudi spletkarska, nevoščljiva in polna ukan. Lahko bi razmislili, kako prijazno bi bilo živeti med dobrimi ljudmi, med ljudmi, kjer drugi prisluhne besedam in kjer vlada sožitje. Se te besede slišijo prelepo? So del literarne zgodbe ali so dejanska možnost, ki jo lahko soustvarjamo vsi? Pesniki, pisatelji, dramatiki, igralci in ostali snovalci umetnosti in sanj dobro poznajo pomen besede rahločutnost - besede, ki je pravzaprav pogoj za njihovo delo, za njihov način bivanja. In prav rahločutnost je tista redka človeška lastnost, ki loči človeka od skale ali stroja. Preobremenjeni z delom in s skrbmi, v nenehnem pomanjkanju časa, pozabljamo, kaj rahločutnost sploh pomeni. Ne, ne zato, ker ne bi hoteli biti dobri, bolj zato, ker nimamo ve občutka za subtilnost. Pred kratkim mi je neka deklica dejala, da ima neizmerno rada življenje, čeprav ji gre vse na živce: kuhanje, pranje, služba... Kako je to mogoče, me je vprašala, da v isti sapi ljubim življenje in mi gre hkrati na živce? Na to vprašanje je težko odgovoriti, veliko laže pa ga je razumeti. Nekako izgubljamo občutek za stvari, izgubljamo odnos do nas samih, do svojih dejanj in do okolice.
A ker je prav rahločutnost literatom nujni pogoj za njihovo ustvarjalno delo, lahko stori(mo)jo v prihodnosti marsikaj, da bo življenje postalo prijaznejše do nas samih in do bližnjih. In čeprav se nam pogosto zazdi, da so bile naše besede zapisane ali izrečene zaman, da so izzvenele v prazen prostor, ni tako: prav gotovo jih je nekdo slišal in vzel za svoje... In če jih je slišal en sam človek, je to že veliko!

Metka Cotič